Zadnje čase posvečam veliko pozornosti reklamam. Tem, ki ne živijo na spletu. Je že tako, da nas plakati, reklame in billboardi obkrožajo vsepovsod. Vendar, koliko je takih, ki zares pritegne našo pozornost? Oz. koliko je takih, ki ostanejo v našem spominu? Vsak dan, ko se vozim v službo gledam billboard, ki oglašuje nek hud party, ki se bo zgodil 7.2 v enem izmed ljubljanskih klubov. 7.2?!? (op. p danes smo 11.3)
Ne morem, da ne pomislim, da so oglaševalci, ki sveto verujejo v oglaševanje na billboardih, tv oglasih, radijskih oglasih, … – za katere bi dali celo roko v ogenj, zgoreli že dolgo nazaj.
In navkljub vsem svojim prizadevanjam in prepričevanju (po navadi samih sebe) je zlata doba tovrstnega oglaševanja pozabljena in iz pepela se nikoli več ne bo dvignil feniks.
Drug, a ne drugačen primer tega so sejmi. Ravnokar se zaključuje sejem Dom, eden izmed največjih sejmov pri nas. Vendar ne morem mimo vprašanja komu so tovrstni dogodki namenjeni? Zdi se, da so v prvi vrsti namenjeni razstavljalcem in ne obiskovalcem.
10.000€ vredna ekskurzija (toliko, kolikor stane prisotnost nekega zaresnega podjetja na sejmu), ne prinese ničesar drugega razen tega, da se s svojim velikim, lepim in bogatim razstavnim prostorom postavljajo (ali še bolje, šopirijo) pred sotrpini. To so razstavljalci, katere združuje enaka želja in to je, izpostaviti svoje izdelke ali storitve ogromni množici zainteresiranih ljudi.
Pa je res tako? Je množica res tako zainteresirana in se na sejmu sklene res tako veliko poslov?
Morda. A vendar, če pogledamo na sejem nekoliko drugače, vidimo, da vse ni tako lepo, kot bi si marsikateri podjetnik, ki se že od začetka letošnjega leta pripravlja na sejem, obetal.
Povedano drugače, recimo da sejem obišče 50.000 ljudi, razstavljalcev pa je 157, koliko ljudi obišče enega razstavljalca? Recimo, da se število obiskovalcev sorazmerno deli s številom razstavljalcev, to pomeni, da ima vsak razstavljalec 318 obiskovalcev, za katere je plačal 10.000€, kar pomeni, da je cena na obiskovalca “štanta” 31,5€. Koliko pa je takih, ki se resnično zanima za to kar ponujamo oz. koliko je takih, ki se na koncu odloči za nakup?
Sprašujem se zakaj so reklame, sejmi in billboardi še vedno tako sveti, ko govorimo o oglaševanju. Verjetno zato, ker imajo ljudje občutek, da vedo kdo so njihovi (potencialni) kupci, saj se z njimi pogovarjajo. Z njimi vzpostavijo stik. Enako imajo ti isti ljudje občutek, da je najboljši način, da svoj izdelek ali storitev oglašujejo tako, da zakupijo radijski ali televizijski oglas.
Da nas bodo videli in slišali, ker samo tako bodo prišli in kupili to kar ponujamo.
Njihova prepričanja gredo celo tako daleč, da si upajo trditi, da je to edini in pravi način oglaševanja. Da ne bo pomote, to ni moja izmišljotina, ne, v zadnjem času sem bil velikorat udeležen v pogovorih, kjer so podjetniki na ves glas govorili o tem kako je to, da so investirali v spletno stran izguba denarja. Saj se s tem ni povečalo število povpraševanj, še huje, vsako spremembo, ki so jo želeli narediti, so morali plačati.
Na nek način sem razumel njihove pomisleke in njihove frustracije, saj vem, da izhajajo iz neznanja, po drugi strani pa nikakor nisem mogel sprejeti njihovih prepričanj. Zakaj?
Zato ker danes večina izmed nas preživi vsaj 5 ur na dan na spletu, kar na leto nanese kar 1800 ur. To pomeni, da imajo podjetniki vsaj 5 ur na dan, da nam svoj izdelek ali storitev približajo na način, da to kar ponujajo vzljubimo do te mere, da to kupimo.
Koliko časa pa imamo na sejmu, ko se v gneči in skupaj z njo premikamo od “štanta” do “štanta” oz. kolikokrat na dan slišimo oglas na radiu ali ga vidimo po televiziji in si ga zapomnimo?
Je pa res, zato, da bomo v poplavi enakih ponudnikov izstopali potrebujemo strategijo in partnerja, ki nas bo k našim ciljem znal usmerjati. Pravilno in z mislijo na nas. Hitrih rešitev ni, so samo hitri propadi.
Pogumno!
??
Tilen
